Starocrkovnoslovjansky jezyk ili staroslovjansky jezyk byl prvy slovjansky kniževny jezyk.
| crkovnoslov.: ⰔⰎⰑⰂⰡⰐⰠⰔⰍⰟ ⰧⰈⰟⰊⰍⰟ, словѣ́ньскъ ѩꙁꙑ́къ | |
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Ozemja | Slovjanske kraja pod vlivom Bizantije (katolične i pravoslavne) |
| Era stvorjenja | 9–11. stolětja, potom razvil se v několiko variantov crkovnoslovjanskogo |
| Pismo | |
| Jezyčna rodina | |
Standardizaciju i prvo koristańje jezyka pri prěkladu Biblije i inyh davnogrečskyh crkovnyh tekstov, po historičnym danym, počeli v 9. stolětju bizantijske misionari Kiril i Metodij v ramkah hristijanizacije slovjanov. On byl osnovany na narěčjah bizantijskyh slovjanov, ktori žili v 9. stolětju v temě Tesalonika (sovrěmenna Grecija).
Starocrkovnoslovjansky igral važnu rolju v historiji slovjanskyh jezykov i byl osnovoju i modelom dlja vyše pozdnějših crkovnoslovjanskyh tradicij, i poněktore pravoslavne i iztočnokatoličske crkvy koristajut crkovnoslovjansky jezyk kako crkovny jezyk dodnes.
Kako prvy ověrjeny slovjansky jezyk, starocrkovnoslovjansky jezyk daje važne dokazy dlja črt praslovjanskogo jezyka, rekonstruovanogo občego prědka dlja vsih slovjanskyh jezykov.
Bulgarski jezykoznavci koristajut nazvu "starobulgarsky" (bulg.: старобългарски) dlja tutogo jezyka.
Vněšnje linky
edit- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "Old Church Slavonic" v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).