Wp/isv/Polabsky jezyk

< Wp | isv
Wp > isv > Polabsky jezyk

Polabsky jest izumrly slovjansky jezyk, ktory byl govorjeny v sěverovozhodnoj česti sovrěmennoj Němcije vozdolž rěk Laby i Odry. Zajedno s poljskym i kašubskym naleži k lehičskoj grupě zapadnoslovjanskyh jezykov. Vozhodno od teritorije, kde govorjeny byl polabsky, menje-bolje po liniji od Wittenberga do Berlina, nahodila se teritorija Srbolužičanov, ktori govorili na drugom zapadnoslovjanskom jezyku.

Jezyk
Polabsky
Obča informacija
Govoritelji0 (izumrly jezyk)
Pismolatinica
Jezyčna rodina

Poslědnja osoba, ktoroj polabsky byl materinsky jezyk, umrla v 1756-om godu: 88-lětnja vdova Emerenc Šultce (něm.: Emerentz Schultze) iz sela Dolgen.[1] Iz pričiny němečskoj kolonizacije vozhodnyh ozemij dolnosaksonsky stal novy jezyk na polabskoj teritoriji. Do početka 18-ogo stolětja polabsky byl ledva znany, ale v 1717 godu publikovana byla Collectanea Etymologica Gotfrida Vilhelma Lajbnica (něm.: Gottfried Wilhelm Leibniz), ktora sodrživala spisok slov i tekst na polabskom. Jednakože najbolje obširny sbor tekstov (i jednovrěmenno največši pametnik jezyka) byl Vocabularium Venedicum iz lět 1679-1719, ktory sostavil svečennik Kristian Hennig von Jessen (něm.: Christian Hennig von Jessen). Vsego okolo 2800 slov jest prědano. Kromě togo, prědane byli takože několiko molitv, jedna svatbena pěsnja i někoje narodne razkazy.

Polabsky jezyk do dnešnjego dnja ostavil mnogo slědov v topografičnyh nazvah, napriklad: Wustrow („ostrov”, polab.: Våstrüv), Lüchow (polab.: Ljauchüw), Sagard, Gartow, Krakow, i tako dalje. Pravdopodobno nazva Berlin takože proizhodi iz polabskogo korenje berl-/birl- „bagno, močar”.

Tekst

edit

Pěsnja ptic (svatbena pěsnja)

edit
 
Pěsnja ptic
Polabsky[2]

kåtü mes nenkă boit?
tölka mes nenkă boit.
tölka rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťĕ grüznă zenă;
ne müg nenkă boit,
joz ne müg ninkă boit.

kåtü mes zątĕk boit?
strezĕk mes zątĕk boit.
strezĕk rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťĕ molĕ ťarl;
ne müg zątĕk boit
joz ne müg zątĕk boit.

kåtü mes traivnĕk boit?
vorno mes traivnĕk boit.
vorno rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťĕ cornĕ ťarl;
ne müg traivnĕk boit
joz ne müg traivnĕk boit.

kåtü mes ťauxor boit?
våuckă mes ťauxor boit.
våuckă rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťĕ glupsĕ ťarl;
ne müg ťauxor boit
joz ne müg ťauxor boit.

kåtü mes šenťėr boit?
zojąc mes šenťėr boit.
zojąc rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťĕ dralĕ ťarl;
ne müg šenťėr boit
joz ne müg šenťėr boit.

kåtü mes spelman boit?
büťăn mes spelman boit.
büťăn rici våpăk kå naimo kå dvemo:
joz jis vilťe dauďe råt;
ne müg spelman boit,
joz ne müg spelman boit.

kåtü mes daisko boit?
laiskă mes daisko boit.
laiska rici våpăk kå naimo kå dvemo:
rüzplăstaitĕ müją paizǫ,
bǫdĕ vosă daisko,
bǫdĕ vosă daisko.

Prěvod

Kto imaje byti nevěsta?
Sova imaje byti nevěsta.
Ale sova rěče k njim obadvom:
Ja jesm velmi skaredna žena;
ne mogu byti nevěsta,
ja ne mogu byti nevěsta.

Kto imaje byti mladoženih?
Strižik imaje byti mladoženih.
Ale strižik rěče k njim obadvom:
Ja jesm velmi malenky hlapec;
ne mogu byti mladoženih,
ja ne mogu byti mladoženih.

Kto imaje byti družba?
Vrana imaje byti družba.
Ale vrana rěče k njim obadvom:
Ja jesm velmi črny hlapec;
ne mogu byti družba,
ja ne mogu byti družba.

Kto imaje byti kuhar?
Volk imaje byti kuhar.
Ale volk rěče k njim obadvom:
Ja jesm velmi zlobny hlapec;
ne mogu byti kuhar,
ja ne mogu byti kuhar.

Kto imaje byti barmen?
Zajec imaje byti barmen.
Ale zajec rěče k njim obadvom:
Ja jesm velmi brzy hlapec;
ne mogu byti barmen,
ja ne mogu byti barmen.

Kto imaje byti muzik?
Bočan imaje byti muzik.
Ale bočan rěče k njim obadvom:
Ja imaju velmi dolgy kljun;
ne mogu byti muzik,
ja ne mogu byti muzik.

Kto imaje byti stol?
Lisica imaje byti stol.
Ale lisica rěče k njim obadvom:
Razstelite moju zadnicu,
ona bude vaš stol,
ona bude vaš stol.

Iztočniky

edit
  1. Wumrěta drjewjańšćina na proze do pśichoda? Rozhlad.de.
  2. Kazimierz Polański & James Allen Sehnert (1967). Polabian-English Dictionary. The Hague · Paris: Mouton & Co, p. 218–219.

Literatura

edit