Wp/isv/Anglijsky jezyk

< Wp | isv
Wp > isv > Anglijsky jezyk

Anglijsky jezyk jest zapadnogermansky jezyk, ktorym vprvo počeli govoriti v ranoj srědnjevěčnoj Angliji. Anglijsky jest glavny jezyk medžunarodnogo sporazuměvańja v 21. stolětju. Jego ime proizhodi od anglov, jednogo iz davnyh germanskyh narodov, ktore prěselili na ozemje Velikoj Britanije, ktora pozdněje prijela jih ime, Anglija. Obe nazvy proizhodet od poluostrova Angeljn u Baltičskogo morja. Anglijsky jest najbolje těsno svezany s frizskym i dolnosaksonskym, a na jego slovosbor silno vlivali ine germanske jezyky, osoblivo staroskandinavsky (sěverogermansky jezyk), ravno kako latinsky i francuzsky.

Jezyk
Anglijsky
Ozemje, kde anglijsky jest rodny jezyk boljšesti (temnosinjim) ili jest služebny jezyk, ale ne osnovny jezyk (sinjim)
Obča informacija
OzemjaVsesvět
NarodnostAngličani i anglosaksi (historično)
Govoritelji
  • 360–400 milionov
  • kako drugy jezyk: 750 milionov (2006)
Pismolatinica
Služebny status
Služebny jezyk
  • 67 držav
  • 27 nesuverennyh entitetov
  • razne medžunarodne organizacije
Jezyčna rodina

Anglijsky razvival se v času bolje 1400 rokov. Najranne formy anglijskogo, grupa zapadnogermanskyh narěčij, ktore prinesli v Veliku Britaniju anglosaksi v 5. stolětju, kolektivno nazyvajut staroanglijskym. Poslě normanskogo zavojevańja Anglije v drugom polu 11. stolětja načel se srědnjeanglijsky. To byl period, kogdy anglijsky imal silny vliv od starofrancuzskogo, osoblivo jego staronormanskogo narěčja. Rany sovrěmenny anglijsky jezyk načel se v koncu 15. stolětja poslě vvoda pěčetarstva v Londonu, pečetarstva Biblije kralja Džejmsa i početka Velikoj prěměščeńja samoglasok.

Sovrěmenny anglijsky jezyk razprostranili po vsemu světu s 17. stolětja črez vsesvětny vliv Britanskogo carstva i Sjedinjenyh štatov Ameriky.

Vněšnje linky

edit