Horugva medžuslovjanskogo jezyka jest glavny i najčestěje upotrěbjajemy simbol medžuslovjanskogo jezyka. Ona jest diagonalno razděljena na četyri polja ravnoj veličiny, granice medžu ktorymi imajut formu ležečego (Andrejevskogo) križa, i sodrživaje vseslovjanske kolory (modry, běly i črveny), a takože žolty, prědstavjajuči «nove» jezyky, kako ukrajinsky, kašubsky i slezky. Odnošenja horugvy sut 2:3 (dvě jedinice vyšiny na tri jedinice dolžiny), ačekoli poněkogda takože javi se kako kvadrat (1:1). Te četyri trikutniky možno jest interpretovati kako strělky ukazyvajuče na samu srědinu: město, kde srěd slovjanskyh jezykov nahodi se medžuslovjansky. Horugva byla zaprojektovana tako, že jest prosta, privětliva, barvna i samobytna, ale takože privodi prave konotacije i ne izgledaje kako nijedna jestvujuča narodna ili politična horugva.
To, že umětne jezyky imajut horugvy – često pripominajuče horugvy držav – imaje dolgu tradiciju. V 1905 godu Prvy vsesvětsky kongres esperanta utvrdil zeleno-bělu horugvu jezyka esperanto, razrabotanu uže v 1893 g. Mnogo pozdnějših projektov takože imaje horugvy, napr. ido, novial, interlingua, slovio i daže volapük. Zato logično bylo, že ljudi zajmajuči se medžuslovjanskym takože načeli myslěti o horugvě. Nyněšnju medžuslovjansku horugvu razrabotali v 2006 godu členi «Slovianski forum» za jezyk slovianski; poslě několikyh bezuspěšnyh prob stvorjena horugvy, ktora by izražala naturalističny harakter jezyka, prědložil ju člen iz onogdašnjej Makedonije, nyně nazyvanoj Sěverna Makedonija. Kogda slivali se slovianski i novoslověnsky v dnešnji medžuslovjansky, ona avtomatično stala jegova horugva.