Bukva maly jus prvokratno pojavila se v glagolici kde iměla simbol „Ⱔ”; v Hrvatskyh žrelah znana je kako „ensъ” (hrvatsky ęsъ). Grafično pohodženje malogo jusa je nejasno, je objasnjano kako variant glagoličskogo “naš” ili kako ligatura grečskih bukv εν („epsilon” + „nju”) ili ον („omicron” + „ nju”). V oboh slučajah je povezano s nosovym harakterom označonogo zvuka (en). Sut znane koristanja malogo jusa (na priměr v slovu "angel" v Sinajskom Psaltyru). Jestvuje hipoteza, že v najstaroj glagolici, toj simbol ne jestvoval. Separatno značenje nejotovanogo zvuka bylo vvodženo pozdněje. Toliko poněkogda v Zografskyh i Marijskyh Evangelijah koristaje se "jus s hvostom" (Ⱕ.)
Forma modernoj bukvy я obrazuje kursivno pisanje bukvy ѧ (maly jus) ktora rozpopularizovala se uže v polovině XVI stuletja (v času brzogo pisanja, lěva noga voznikala, a cěla bukva obračala se v směru časovnikovoj strělky)