Hebrejsky (heb.: עִבְרִית, ʿĪvrīt, [ʕivˈrit] abo [ʔivˈʁit]) jest severozapadny semitsky jezyk v sostavu afroaziatskoj jezykovoj rodiny. Regionalny dialekt hanaanskyh jezykov, na ktorom početkovo sut govorili izraeljci i ktory ostaval se glavnym jezykom do 200 goda n.e., a takože liturgičnum jezykom judaizma (pri periodu Vtorogo Hrama) i samaritanizma.[1] Jezyk je byl vozrodženy kak razgovorny v 19. stolětju i jest jedinym uspěšnym velikym priměrom jezykovogo vozrodženja. Tuto jest jediny hanaansky jezyk, a takože jedin iz dvoh severozapadnyh semitskyh jezykov, drugym iz ktoryh jest aramejsky, na ktorom govoret i dodnes.[2][3]
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Ozemja | Izraelj |
| Narodnost | Hebreji |
| Govoritelji |
|
| Pismo | Hebrejsko pismo |
| Jezyčna rodina | |
Same ranejši obrazce pismennosti na davnohebrejskom jezyku datujut se 10. stolětjem do n.e.[4] Bez malogo vsa Hebrejska Biblija jest napisana na biblijskom hebrejskom jezyku, večša čest ktorogo v jego nyněšnjem vidu odnosi se k dialektu, ktory, po mnenju naučnikov, je procvetal priblizno v 6. stolětju do n.e., pri vavilonskoj nevolji. Po tutomu povodu hebreji s davnogo času imenujut svoj jezyk lašon ha-kodeš (לְשׁוֹן הַקֹּדֶש, bukvalno «svečeny jezyk» abo «jezyk svetosti»). V Bibliji jezyk imenoval se ne hebrejskym, a Jehudit (prěklad: «judejskym») abo sapat-kanaan (prěklad: «jezyk Hanaana»). Mišna Gitin 9:8 nazyvaje tutoj jezyk Ivrit, inače davnohebrejskym; jednako Mišna Megila nazyvaje tutoj jezyk ašurit, inače asirijskym, čto izhodi od imena koristajemogo alfabeta, v odličje od hebrejskogo, inače paleohebrejskogo alfabeta.[5]
Hebrejsky je prěstal byti razgovornym jezykom někde medžu 200 i 400 godami n.e. pokoliko prišedl v upadok poslě neudačnogo povstanja Bar-Kohby, ktoro hebreji Judeji počeli suprotiv Rimskoj Imperiji. Aramejsky i, v maloj měrě, grečsky jezyki uže koristali se kak medžunarodny, osoblivo posrěd elity i emigrantov.[6] Hebrejsky shranil se do srědnjevěčja kak jezyk hebrejskoj liturgiji, rabinskoj literatury, vnutrihebrejskogo trgovanja i hebrejskoj poeziji. Prva datovana kniga, natipkana na hebrejskom, je byla izdana Abrahamom Gartonom v Redžo (Kalabrija, Italija) v 1475 godu.[7]
S pojavjenjem sionizma v 19. stolětju hebrejsky prěžil pravdivo vozrodženje kak razgovorny i literaturny jezyk. Stvorjenjem modernoj versiji hebrejskogo jezyka je rukovodil Elězer Ben-Jehuda. Moderny hebrejsky (ivrit) je stal oficialnym jezykom Državy Izraelj. Po ocenkam, v 1998 godu na hebrejskom sut govorili 5 milionov ljudij, a v 2013 — večše 9 milionov ljudij.[8] Poslě Izraelja Sjedineny Štaty sut krajinoju s največšim čislom ljudij, govorečih na hebrejskom — problizno 220 tysečev ljudij.[9]
Moderny hebrejsky jest oficialnym jezykom Državy Izraelj,[10][11] togda kak dovozrodžene formy hebrejskogo koristajut se dlja molitvy abo obučenja v hebrejskyh i samaritanskyh občinah po vsemu světu; poslědnja grupa koristaje samaritansky dialekt kak liturgičny jezyk. Kak ne-rodny jezyk on izučaje se glavno hebrejami, ne živučimi v Izraelju, studentami v Izraelju, archeologami i jezykoznavzcami, ktory usposobjeny dlja izučenja Blizkogo Vozhoda i jego civilizacijah, a takože bogoslovam v hristijanskih seminarijah.
Etimologija
editModerno medžuslovjansko slovo «hebrejsky» jest pridavnikom od slova «hebrej», ktoro proizhodi od davnogreč.: Ἑβραῖος (hebraîos) i aramejskogo 'ibrāy, ktory v koncu proizhodet od biblijskogo hebrejskogo (עברי), jednogo iz něktoryh imen izraeljskogo (hebrejskogo i samaritanskogo) naroda. Tradicijno mysle se, že tutoj pridavnik je osnovany na imenu prědka Abrahama Ebera, spomněnogo v 1. knigě Mojseja 10:21. Mněje se, že ime je osnovano na semitskom korenje ʕ-b-r (ע־ב־ר), ktory označaje «po drugu stranu», «poprěk»;[12] objasnjenja termina «hebrejsky» obyčajno prěkladajut jego smysl priblizno kak «s drugoj strany [rěki/pustynji]» — inače ekzonim dlja žiteljev zemji Izraelja i Judeji, věrojetno s točky zrěnja Mesopotamiji, Finikiji abo Transjordaniji (pri tom razgovor, věrojetno, o rěkě Efrat, Jordan abo Litanija; abo, věrojetno, o severnoj Arabijskoj pustynji medžu Babilonijej i Hanaanom).[13] Sravnite slovo Habiru abo rodstveno asirijcko ebru, ktoro imaje totožno značenje.[14]
Jedna iz samyh ranyh referencij nazvy jezyka kak «hebrejsky» strěčaje se v prologě k Knigě proroka Siraha, ktoro datuje se 2. stolětjem do n.e.[15] Hebrejska Biblija ne koristaje termin «hebrejsky» odnosno jezyka hebrejskogo naroda;[16] jego večše pozdna historiografija, v Knigě Kraljej, nazyva jego יְהוּדִית Jehudit «Judejskym (jezykom)».[17]
Fonologija
editBiblijsky hebrejsky je imal tipičnu semitsku sbirku suglasok s faringalnymi [ʕ], [ħ], redom «emfatičskyh» suglasok (možlivo, abruptivnyh, ale tuto ne jest sporno), lateralnym frikativnym [ɬ], a na večše ranyh stadijah takože uvularnyh [χ] i [ʁ], ktory sut slili se s [ħ] i [ʕ] v večše pozdnějšem biblijskom hebrejskom, a [b, g, d, k, p, t] sut byli podvrgnute alofonicxskoj spirantizaciji do [v, ɣ, ð, x, f, θ] (znajemogo kak begedkefet). Sama ranejša sistema glasok biblijskogo hebrejskogo jezyka sut sodrživala protosemitske samoglaski [a, aː, i, iː, u, uː], a takože [oː], ale tuta sistema s časom je mnogo prěměnila se.
K času pojavjenja svitkov Mrtvogo morja [ɬ] je obratil se v [s] v hebrejskyh tradisijah, ačekoli u samaritam on je slil se s [ʃ]. V tiberijskoj tradiciji čitanja srědnjevěčja jestvovala sistema glasok [a, ɛ, e, i, ɔ, o, u, ă, ɔ̆, ɛ̆], ačekoli v drugyh srědnjevěčnyh tradicijah čitanja glasok sut bylo menje.
Red tradicij čitanja shranil se v liturgičnom ustroje. V iztočnyh (sefardskyh I mizrahimskyh) hebrejskyh tradicijah čitanja emfatičske suglasky realizujut se kak faringealizovane, togy kak aškenazske (severne I iztočnoevropejske) tradicije sut utratili emfatične i faringalne suglaske (ačekoli suglasno aškenazskomu zakonu, faringalna artikulacija jest vyše preferovana uvularnoj abo grtanoj artikulaciji pri prědstavjanji občiny v religijnom služenji, takom kak molitva I čitanje Tory) i pokazyvaje izměščanje [w] v [v]. Samaritanska tradicija imaje složnu sistemu glasok, ktora daže priblizno ne odpovědaje tiberijskym sistemam.
Moderny hebrejsky izgovor je razvil se iz směšanja različnyh hebrejskyh tradicij čitanja, ktory v cělom sklanjajut se k uproščenju. Podolg s izgovorom sefardskogo hebrejskogo jezyka, emfatičske suglasky sut izměstili se na svoji obyčajne analogi, [w] na [v], a [ɣ], [ð] i [θ] odsutstvujut. Večinstvo izraeljcev dnes tako že sjedinjajut [ʕ] i [ħ] s [ʔ] i [χ], ne imajut kontrastnoj geminaciji i proiznoset [r] kak uvularny frikativ [ʁ] abo zvonky velarny frikativ [ɣ], a ne alveolanro drganje, iz-za vliva aškenazskogo hebrejskogo. Suglasky [tʃ] i [dʒ] sut stali fonematičnymi iz-za pozajetyh slov, i [w] tako že je byl vvedeny ponovno.
Suglasky
edit| Proto-semitsky | MFA | Hebrejsky | Priklad | |||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| pismeny | Biblijsky | Tiberijsky | Moderny | Slovo | Značenje | |||
| *b | [b] | ב3 | ḇ/b | /b/ | /v/, /b/ | /v/, /b/ | בית | dom |
| *d | [d] | ד3 | ḏ/d | /d/ | /ð/, /d/ | /d/ | דב | medvěd |
| *g | [g] | ג3 | ḡ/g | /ɡ/ | /ɣ/, /ɡ/ | /ɡ/ | גמל | velblud |
| *p | [p] | פ3 | p̄/p | /p/ | /f/, /p/ | /f/, /p/ | פחם | vugolj (vuglja) |
| *t | [t] | ת3 | ṯ/t | /t/ | /θ/, /t/ | /t/ | תמר | palma |
| *k | [k] | כ3 | ḵ/k | /k/ | /x/, /k/ | /χ/, /k/ | כוכב | zvězda |
| *ṭ | [tʼ] | ט | ṭ | /tˤ/ | /tˤ/ | /t/ | טבח | |
| *q | [kʼ] | ק | q | /kˤ/ | /q/ | /k/ | קבר | mogyla, grob |
| *ḏ | [ð] / [d͡ð] | ז2 | z | /z/ | /z/ | /z/ | זכר | mužsky |
| *z | [z] / [d͡z] | זרק | kydati | |||||
| *s | [s] / [t͡s] | ס | s | /s/ | /s/ | /s/ | סוכר | cukr |
| *š | [ʃ] / [s̠] | שׁ2 | š | /ʃ/ | /ʃ/ | /ʃ/ | שׁמים | nebo |
| *ṯ | [θ] / [t͡θ] | שׁמונה | osm | |||||
| *ś | [ɬ] / [t͡ɬ] | שׂ1 | ś | /ɬ/ | /s/ | /s/ | שׂמאל | lěvy |
| *ṱ | [θʼ] / [t͡θʼ] | צ | ṣ | /sˤ/ | /sˤ/ | /ts/ | צל | těnj, stěnj |
| *ṣ | [sʼ] / [t͡sʼ] | צרח | krik | |||||
| *ṣ́ | [ɬʼ] / [t͡ɬʼ] | צחק | směh | |||||
| *ġ | [ɣ]~[ʁ] | ע | ʻ | /ʁ/ | /ʕ/ | /ʔ/, - | עורב | vran |
| *ʻ | [ʕ] | עשׂר | deset | |||||
| *ʼ | [ʔ] | א | ʼ | /ʔ/ | /ʔ/ | /ʔ/, - | אב | otec |
| *ḫ | [x]~[χ] | ח2 | ḥ | /χ/ | /ħ/ | /χ/ | חמשׁ | pet |
| *ḥ | [ħ] | /ħ/ | חבל | šnur, povraz | ||||
| *h | [h] | ה | h | /h/ | /h/ | /h/, - | הגר | |
| *m | [m] | מ | m | /m/ | /m/ | /m/ | מים | voda |
| *n | [n] | נ | n | /n/ | /n/ | /n/ | נביא | prorok |
| *r | [r] | ר | r | /ɾ/ | /ɾ/ | /ʁ/ | רגל | noga |
| *l | [l] | ל | l | /l/ | /l/ | /l/ | לשׁון | jezyk |
| *y | [j] | י | y | /j/ | /j/ | /j/ | יד | ruka |
| *w | [w] | ו | w | /w/ | /w/ | /v/ | ורד | roza |
| Protosemitsky | MFA | Hebrejsky | Biblijsky | Tiberijsky | Moderny | Priklady | ||
Primětky:
- Protosemitsko *ś kako prědže izgovorjalo se kak [ɬ] v biblijskom hebrejskom, ale v finikijskom alfabetu ne je bylo takoj vykva, zatom bukva ש imala dva izgovora, ktory sut zvučali kak [ʃ] i [ɬ]. Pozdněje, jednako, zvuk [ɬ] je sjedinil se s [s], ale stara ortografia je byla shranjena, i obadva izgovora ש sut byli grafičsky uděljane v tiberijskom hebrejskom kak שׁ [ʃ] suprotiv שׂ [s] < [ɬ].
- Biblijsky hebrejsky v 3. stolětju do n.e., věrojetno, kako prědže je različal fonemy ġ suprotiv ʻ i ḫ suprotiv ḥ, o čem svědčet transkripciji v Septuagintě. Kak i v slučaju s [ɬ], ne je bylo bukv dlja označenja tutyh zvukov, a jestvujuče bukvy sut izpolnjali dvojnu funkciju: ח dlja [χ] i [ħ] i ע для [ʁ] i [ʕ]. Vo vsih tutyh slučajah, jednakom zvuki, ktory sut prědstavjeny jednoj i toj že bukvoju, v koncu sut slili se i ne ostavili nikakyh dokazov (kromě rannjih transkripcij) ranějših razlik.
- V hebrejskom i aramejskom jezykah v jedin moment je slučila se spirantizacija begedkefeta, vslěd čego smyčne zvuki [b ɡ d k p t] sut byli smekčeny do odpovědajučih frikativov [v ɣ ð x f θ] (oni zapisyvajut se kak ḇ ḡ ḏ ḵ p̄ ṯ) pri pojavjenji poslě samoglasky i ne geminirovanyh. Tuto izměnjenje, věrojetno, je slučilo se poslě togo, kak prvonačelne davnoaramejske fonemy [θ] i [ð] sut izčeznuli v 7. stolětju do n.e. i, věrojetno, slučilo se poslě utraty davnohebrejskogo [χ] i [ʁ] okolo 200 goda do n.e. Vědomo, že on je pojavil se v hebrejskom vo 2. stolětju. Prěz něktory čas tuto poslědovateljno izměnjenje je stalo kontrastnym po slovesno-medialnoj i konečnoj pozicijam (ačekoli i s nizkym funkcionalnym brěmenem), ale po početkovoj poziciji slova oni sut ostavali sr alofoničskymi. V modernom hebrejskom tutua razlika imaje večše vysoko funkcionalno brěme iz-za utraty geminaciji, ačekoli donyně shranili se jedino tri frikativa: [v, χ, f] (frikativ [x] proiznosi se kak [χ] v modernom hebrejskom). Ostatne proiznoset se kak odgovarjajuče smyčne zvuki, pokoliko moderny hebrejsky izgovor je byl osnovany na sefardskom izgovoru, ktoro utratilo razliku.
Gramatika
editGramatika hebrejskogo čestično jest analitična, izražajuča take formy, kak dativ, ablativ i akuzativ, s pomočju prědložnikovyh čestic, a ne gramatičnyh padežev. Jednako slovoizměnenje igraje rěšajuču rolju v obrazovanji glagolov i imennikov. Napriklad, imenniki imajut konstruktno stanje, imenujemo «smihut», dlja označenja odnošenja «prinaležnosti k»: tuto jest protivnost genetivu večše flektivnyh jezykov. Slova v smihut često kombinujut se s defisami. V modernom govoru koristanje konstrukciji poněkogda medžuaobno s prědlogom «šel», ktory označaje «iz». Jednako jest mnogo slučajev, kogda stare sklanjajeme formy shranjajutvse (osoblivo v idiomatičnyh izraženjah i tomu podobnom), i «ličny»-enklitiki mnogo koristajut se dlja sklonjenja prědlogov.
Morfologija
editKak i vse semitske jezyky, hebrejsky jezyk demonstriruje strukturu osnov, sostoječih se iz, kak pravilo, iz «trěhbukvenyh» abo 3-suglasnyh korenjev, iz ktoryh imenniki, pridavniki i glagoly obrazujut se različnymi sposobami: napriklad, putem vstavjenja samoglasok, udvojenja suglasok, prodolženja samoglasok i/abo dodavanja prěfiksov, sufiksof abo infiksov. Jestvujut takože 4-suglasne korenja, ktore je stali večše čestymi v modernom jezyku iz-za procesa obrazovanja glagolov iz imennikov, ktory sami sostojet iz 3-suglasnyh glagolov. Něktore trěhbukvene korenja utračajut jednu iz svojih suglasok v večinstvu form i imenujut se «nahim» (oddyhajuče).
V hebrejskom koristaje se red jednobukvenyh prěfiksov, ktore dodajut se do slov dlja različnyh celjev. One imenujut se neodděljajemymi prědlogami abo bukvalno «bukvami koristanja» (heb.: אותיות השימוש, otijot hašimuš). K takym elementam odnoset se: oprěděljeny člen ha- (kak anglijsko «the»); prědlogy be- (= «v»), le- (= «k, v, na, ot, do»; skračena versija prědloga el), mi- (= «od, iz, u, s, po»; skračena veraija od prědloga min); svezniky ve- (= «i»), še- (= «tot»; skračena versija od biblijskogo sveznika ašer), ke- (= «kak, podobno»; skračena versija sveznika kmo).
Samoglaska, suprovadžajuča každu iz tyh bukv, može različati se od nazvanyh vyše, zavisno od prvoj bukvy abo nastupnoj za njej samoglaski. Pravila, regulirujuče tute izměnjenja, ktore praktično ne izpolnjajut se v razgovornoj rěči, pokoliku večinstvo nositeljev jezyka sklonni koristati obyčnu formu. Jednako jih možlivo uslyšati v bolje oficialnyh okolnostah. Napriměr, ako li prědlog stavi se prěd slovom, ktoro počinaje se s podvigajemoju bukvoju Šva, to kak prědlog koristaje se samoglaska [i] (pri tutom načelna bukva može byti oslabjena): razgovorno bi-kfar (= «v vesi») pristoji bolje formalnomu bi-hfar.
Oprěděljeny člen može byti vstavjeny medžu prědlogom abo sveznikom i slovom, ko ktoromu on odnosi se, iz-za čego obrazuje sostavne slova, take kak me-ha-kfar (= «iz vesi»). Poslědne takože demonstruje izměnjenje samoglaski v slově mi-. V slučaju s be, le i ke oprěděljeny člen prěobrazuje se v prědrastku, ktora poslě obračaje se v ba, la abo 'ka. Zatom *be-ha-matos obračaje se v ba-matos (= «v ploskosti»). S me tutogo ne slučaje se (prěd bukvoju «he» koristaje se forma «min» abo «mi-», zatom dozvolimoju formoju jest me-ha-matos, čto označaje «s samoleta».
- * ukazyvaje na to, že tuty priměr jest gramatično nestandardnym.
Žrla
edit- ↑ Chomsky, William (1957). Hebrew: The Eternal Language (na anglijskom). Philadelphia: The Jewish Publication Society of America. str. 1–13.
- ↑ Grenoble, Leonore A.; Whaley, Lindsay J. (2005). Saving Languages: An Introduction to Language Revitalization. United Kingdom: Cambridge University Press. str. 63. ISBN 978-0-521-01652-0. Bylo arhivovano iz iztočnika 8 aprilja 2023. Data dostupa: 28 mareca 2017.
Hebrew is cited by Paulston et al. (1993:276) as 'the only true example of language revival.'
- ↑ Fesperman, Dan (26 aprilja 1998). "Once 'dead' language brings Israel to life Hebrew: After 1,700 years, a revived language becomes a common thread knitting together a nation of immigrants with little in common except religion". The Baltimore Sun. Sun Foreign Staff. Bylo arhivovano iz iztočnika 29 mareca 2017. Data dostupa: 28 mareca 2017.
- ↑ "Most ancient Hebrew biblical inscription deciphered". Physorg.com. 7 januara 2010. Bylo arhivovano iz iztočnika 27 januara 2012. Data dostupa: 25 aprilja 2013.
- ↑ Hoffman, Joel M. In the Beginning : A Short History of the Hebrew Language. New York, New York University Press, 2006, p. 169.
- ↑ "If you couldn't speak Greek by say the time of early Christianity you couldn't get a job. You wouldn't get a good job. A professional job. You had to know Greek in addition to your own language. And so you were getting to a point where Jews... the Jewish community in, say, Egypt and large cities like Alexandria didn't know Hebrew anymore, they only knew Greek. And so you need a Greek version in the synagogue." – Josheph Blankinsopp, Professor of Biblical Studies University of Notre Dame in A&E's Who Wrote the Bible
- ↑ "Abraham Ben Isaac Ben Garton". Encyclopedia.com. Bylo arhivovano iz iztočnika 27 oktobra 2022. Data dostupa: 27 oktobra 2022.
- ↑ "'Kometz Aleph – Au': How many Hebrew speakers are there in the world?". Nachman Gur for Behadrey Haredim. Bylo arhivovano iz iztočnika 4 novembra 2013. Data dostupa: 2 novembra 2013.
- ↑ "Table 53. Languages Spoken at Home by Language: 2009", The 2012 Statistical Abstract, U.S. Census Bureau, bylo arhivovano iz iztočnika 25 dekembra 2007, data dostupa: 27 dekembra 2011
- ↑ "Arabic Downgraded in Israel". Language Magazine (na anglijskom). 14 avgusta 2018. Data dostupa: 5 avgusta 2024.
- ↑ Holmes, Oliver; Balousha, Hazem (19 julija 2018). "'One more racist law': reactions as Israel axes Arabic as official language". The Guardian (na anglijskom). ISSN 0261-3077. Data dostupa: 5 avgusta 2024.
- ↑ "Strong's Hebrew: 5676. עֵ֫בֶר (eber) – region across or beyond, side". biblehub.com. Bylo arhivovano iz iztočnika 17 aprilja 2018. Data dostupa: 25 mareca 2018.
- ↑ "הספריה של מט"ח". Lib.cet.ac.il. Bylo arhivovano iz iztočnika 2 maja 2013. Data dostupa: 25 aprilja 2013.
- ↑ Muss-Arnolt, William (1905). A Concise Dictionary of the Assyrian Languages (na anglijskom). Reuther & Reichard. str. 9. Bylo arhivovano iz iztočnika 8 aprilja 2023. Data dostupa: 10 junija 2021.
- ↑ Géza Xeravits; József Zsengellér (25 junija 2008). Studies in the Book of Ben Sira: Papers of the Third International Conference on the Deuterocanonical Books, Shime'on Centre, Pápa, Hungary, 18–20 May, 2006. Brill. str. 43–. ISBN 978-90-04-16906-7.
- ↑ Barton, John, ed. (2004) [2002]. The Biblical World. 2. Taylor & Francis. p. 7.
- ↑ 2. Kniga Kraljev 18:26.
Vněšnje linky
edit- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Hebrew language» v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).