Wp/isv/Latinsky jezyk

Latinsky jezyk (lat.: lingua Latina) jest jezyk davnyh rimjan, koristajemy v Rimskoj Imperiji. Potomky tutogo jezyka sut jezyky romanskoj grupy.

Tutčas jest oficialny jezyk Vatikana, Maltijskogo ordena i Svetoj Stolice. Često latinsky jezyk koristajut v naukah (medicině, biologiji i t. d.).

Veliko razprostranjenje v jezykah světa imajut slova latinskogo proizhodženja.

Pismo

Osnovny članok: Wp/isv/Latinica

znak	latinsko ime	zvuk
A a	ā	[a]
B b	bē	[b]
C c	cē	[k]
D d	dē	[d]
E e	ē	[ɛ]
F f	ef	[f]
G g	gē	[g]
H h	hā	[h]
I i	ī	[i]
J j	jot	[j]
K k	kā	[k]
L l	el	[l]
M m	em	[m]
N n	en	[n]
O o	ō	[ɔ]
P p	pē	[p]
Q q	qū	[k]
R r	er	[r]
S s	es	[s]
T t	tē	[t]
U u	ū	[u]
V v	vē	[w>v]
X x	ex	[ks]
Y y	ī Graeca ("grečska i")	[iː]
Z z	zēta	[z]

1. Znaky K i C v klasičnom izgovoru imajut jedny izgovor. V arhaičnyh nadpisah K koristali prěd A, C — prěd E i I. Ale v klasičny period K osnovno koristali v něktoryh slovah (napr., lat.: Kalendae "prvy denj měseca", lat.: Kaeso "Kaezo" (ime), lat.: Karthago "Kartagin"), ktore takože imali varianty s C (Calendae, Caeso, Carthago)
2. Znaky I i V mogli značiti kako samoglasky, tako i suglasky (razlika jest byla vvedena v koncu Srědnjevěčja)
3. Znaky Y i Z sut byli vvedene za grečske pozajete slova.

Latinsko pismo jest stalo osnovoju za pisma množstva inyh.

Kratka jezyčna harakteristika

Fonetika

Dolgota samoglasok i suglasok imala smyslovo značenje. Za suglasky koristali jih udvojenjem, za samoglasky razliku najčesto ne dělali, ale inogda takože koristali jih udvojenje ili znakom apeks (prědok akuta).

Apeks

Tutčas za dolgost suglasok koristajut makron (ā, ē, ī, ō, ū), za kratkost — brevis (ă, ĕ, ĭ, ŏ, ŭ).

Udarjenje ne stoji na poslědnjem slogu (najčesto), iz togo povoda:

1. v dvusložnyh slovah ono stoji na prvom slogu;
2. v trisložnyh i vyše dolgyh stoji na prědposlědnjem slogu, jestli on jest dolgy, ili na prědprědposlědnjem slogu, jestli prědposlědnji jest kratky.

Morfologija

Imennik

V latinskom imennik imaje 6. padežev:

1. imeniteljnik (nominativ);
2. roditeljnik (genitiv);
3. dateljnik (dativ);
4. viniteljnik (akuzativ);
5. ablativ;
6. zvateljnik (vokativ).

Takože 3 rody s 5 sklonjenjami: mužsky, žensky i srědnji.

Glagol

Latinsky glagol imaje 6 vrěmen, 4 naklonjenja, 2 čisla, 3 lica.

Takož glagol imaje 4 spreženja:

1. na -are;
2. na -ēre;
3. na -ĕre;
4. na -ire.

Vse spreženja imajut jednake koncy, ktore zaměnjajut soboju -re, ale one različno vzajemodějstvujut s osnovoju.

	jednina	množina
1. lice	-o	-mus
2. lice	-s	-tis
3. lice	-t	-nt

1. V I spreženju v formě jedniny 1. lica odhodi -a (napr., voco od vocāre "zvati")
2. V II spreženju osoblivyh izměnjenij ne jestvuje (napr., rideo, rides, ridet od ridēre "smějati se")
3. V III spreženju osnova končaje se na suglasku, i iz togo povoda koristajut sjediniteljne samoglasky: -u- (prěd -nt) ili -i- (napr., scribo, scribis, scribit, scribunt od scribere "pisati")
4. V IV spreženju prěd koncem množiny 3. lica koristajut -u- (napr., audiunt od audīre "slušati")